Zakaj so nekateri kristjani (zgodovinsko gledano) nasprotovali upepeljevanju
Pomisleki glede vstajenja: Zgodnji kristjani so verjeli, da bo telo fizično obujeno (1 Korinčanom 15). Nekateri so se bali, da bi kremacija lahko »ovirala« Božjo moč obujanja – česar seveda ne more. Kot je modro zapisal teolog Tertulijan: »Bog lahko pepel obudi tako zlahka kot prah.«
Poganske povezave: V rimskih časih je bila kremacija povezana s poganskimi obredi, ki so zanikali telesno vstajenje. Kristjani so izbrali pokop kot pričevanje o svojem upanju v vstajenje – ne zato, ker je bil pokop zapovedan, ampak zato, ker je pričal o njihovi veri.
Denominacijska tradicija: Rimskokatoliška cerkev je odsvetovala upepeljevanje do leta 1963 (ko je bilo uradno dovoljeno) in še danes izraža prednost pokopu. Številne protestantske skupine nimajo uradnega stališča, zato izbiro prepuščajo posameznikovi vesti.
Najpomembnejše: srce, ne metoda
Biblija poudarja spoštovanje umrlih in skrb za žive – ne pa fizičnega stanja telesa po smrti. Razmislite o:
Pridigar 12:7: »Prah se vrne v zemljo, iz katere je prišel, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.«
2 Korinčanom 5:1: Naše zemeljsko telo je »šotor« – vendar od Boga pričakujemo večno, duhovno telo.
Bog ni omejen s pepelom ali prahom. On, ki je ustvaril Adama iz zemlje, lahko ponovno sestavi katero koli telo – z ognjem ali zemljo. Način vrnitve v zemljo ne omejuje moči Tistega, ki daje življenje.
